7.12.2017

Mozartu, mojemu najboljšemu kužku, v spomin




Pred kratkim sem prebrala misel nekoga z imenom W. R. Purche. Glasila se je tako: Everyone thinks they have the best dog. And none of them are wrong. V prevodu bi torej rekli, da vsakdo misli, da je njegov pes najboljši in da se glede tega nihče ne moti.Takega mnenja sem tudi sama.
Moj Mozart je bil resnično najboljši pes na svetu. Bralke mojega bloga ga verjetno dobro poznate saj je bil del večih mojih zapisov, prav tako pa so tudi moja socialna omrežja polna njegovih fotografij. Včasih si enostavno nisem mogla pomagati in je bil prav on velik del mojega dnevnega Story-a na Snapchatu ali Instagramu. Ob njegovi ljubkosti in vseh vragolijah, ki jih je počel si ni težko predstavljati zakaj.
Pred dvema tednoma, v sredo 28. 6. pa je prišel ta nepričakovan in zares neumen dan. Nesrečen dan, ko se je moral poslovil zaradi posledic operacije debelega črevesja. Že od malega je imel težave s črevesjem, ko smo bili končno tako daleč, da smo ugotovili kako jih lahko rešimo pa se je zgodilo najhujše. Na žalost je bil star šele 5 let kar je sicer tretjina življenja za predstavnike njegove pasme. Seveda sem še vedno žalostna in še kar pričakujem, da se bo prikazal izza vogala. Vseeno pa to ne bo depresivna objava o mojih občutkih. Mozart si kaj takega ne zasluži. To bo objava o mojem psičku  kakšnega sem poznala. O Mozartu skozi moje oči. Sicer vem, da ga zgolj zaradi objave nihče ne bo mogel videti takšnega kakršen je zares bil, niti tega kakšno vlogo je imel v mojem življenju. Slovenski slovar bi imel na izbiro premalo besed, tale zapis pa premalo prostora. Vseeno pa se boš mogoče lahko, vsaj za sekundo, skozi moje oči zazrla v majhnega, belega psička s košati repom, ki se nikoli ne neha premikati. V majhne, zaupljive rjave oči, ki te radovedno, vendar zelo prijazno opazujejo.




Začela bom kar na začetku. Mozart je bil pes z ogromno pozitivne energije, vedno pripravljen na igro s svojimi pasjimi ali človeškimi prijatelji. Svoj 5. rojstni dan je praznoval 20. maja, kupila pa sem ga pri zelo prijaznem in družinskem vzreditelju, ki živi v bližini Budimpešte. Od kar sem ga dobila je bil vedno poleg mene. Ko je bil manjši me je imel navado čakati še celo pred kopalnico. Skratka nikoli me ni izpustil izpred oči. Z mano je hodil na kavice s prijateljicami, če je bilo možno sem ga s sabo peljala tudi na počitnice. Še ene fotografije za blog mi ni uspelo posneti brez, da bi najprej vse povohal potem pa sedel poleg mene in me gledal kako premikam izdelke in izbiram najboljši kot za fotografijo. Tako sem ga poimenovala kar za mojega fotografskega menedžerja bloga.
Dokaz je spodaj. :)



Mozart je imel veliko pasjih in človeških prijateljev. Vsi, ki so ga spoznali so bili nad njim prav navdušeni, on pa nad njimi. Vedno sem v šali rada rekla, da mi je sumljiv tisti človek, ki mu Mozart ni všeč. ;) Kot verjetno marsikateremu lastniku,  je bilo tudi meni prav lepo pri srcu, ko me je bil tako vesel ob vsakem prihodu domov. Od veselja je skakal po zadnjih tačkah, njegov rep pa se ni umiril niti za sekundo. V bistvu ni bil vesel samo mene ampak tudi vseh obiskov, ki so prišli v naše stanovanje. Njegova osebnost je bila zelo posebna, prijazna in topla kar ne morem pripisati vsakemu psu. Posebno rad je imel ljudi. Na cesti je pogosto mahal z repom in silil k popolnim neznancem. Bil je prepričan, da ga imajo vsi ljudje, tudi mimoidoči na cesti, radi in ga bodo z največjim veseljem počohali takoj, ko ga vidijo. V pogostih primerih se je to celo izkazalo za resnično. Predvsem, ko je bil majhen se mu zaradi njegove ljubkosti in prijaznega, vedno veselega, značaja ni mogel upreti nihče. Sprehodi so bili včasih prav utrujajoči, saj so me na vsakem koraku ustavljali ljudje, ga cartali, slikali ali klicali iz vseh možnih smeri. On pa je bil vedno zelo vesel pozornosti. Z dvignjenim repkom je stekel k vsakemu in mu pustil, da malo pogladi njegovo mehko dlako. Če mu je bil neznanec všeč se je znalo zgoditi, da je celo dobil kakšen moker poljubček, ki jih je tako rad delil.



Mozart (rodovniško Scubulorum Mozart) je bil tipičen predstavnik pasme Coton de Tulear oziroma bombažkov, kot jih pogosto imenujemo v Sloveniji. Omenjena pasma je redka in precej stara pasma, ki izvira iz Madagaskarja. Zgodovina pasme je sicer bolj slabo zabeležena, naj pa bi bili predniki Cotonov družabniki mornarjev na trgovskih ladjah. Kužki so se prav tako izkazal pri lovu na nizko divjad zato so bili znani tudi kot "Kraljevi psi Madagaskarja". Cotoni sicer spadajo v 9. FCI skupino (družbeni psi) in so manjše rasti. Na pogled izgledajo kot medvedki saj imajo dolgo, gosto in puhasto dlako, ki je ponavadi bele barve. Od drugih psov se ločijo predvsem po dlaki, ki bolj spominja na človeške lase kot na tipično pasjo dlako. Dlaka je antialergetska in na otip podobna bombažnemu klobčiču, od tukaj tudi njihovo ime (cotton - bombaž). Glede njihove dlake je dobra stvar še ta, da dlaka ne izpada tako kot pri ostalih psih. Odpadna dlaka se zadrži v kožuščku, ki ga je potrebno pogosto česati. V nasprotnem primeru se psiček kaj hitro spremeni v zavozlan klobčič dlake.

Ko sva se dragim pred petimi leti odločala za psa nama je najbolj padel v oči prav Coton. Najprej naju je prepričal njegov prisrčen izgled, dejstvu, da mu dlaka ne izpada, nazadnje pa še osebnost. Cotoni so znani kot "klovnski psi" saj se pogosto postavljajo na zadnje tačke in izvajajo razne akrobacije, da bi nasmejali svojega človeškega prijatelja. Prav tako naj bi delovali antistresno. Zaradi svoje mehke dlake in pomirjajoče, vedno vesele osebnosti, so pogosto terapevtski psi. Dejansko lahko potrdim, da je Mozart na mene pogosto deloval antistresno, kot verjetno vsak kužek na svojega lastnika. V primeru, da sem bila slabe volje se je vedno trudil, da bi me potolažil. Če ni zganjal norčij, da si se moral na glas smejati, pa se je preprosto stisnil k tebi, dal glavo na tvojo nogo in te tiho gledal v oči. Za mene je bil moj najboljši prijatelj in hkrati družinski član. Kužek, ki je vedno tukaj, da te razveseli in spravi v dobro voljo. Ponoči pogreje in vedno pozdravi z mahajočim repkom. Mozarta si pač moral vzljubiti pa če si hotel ali ne. Očaral je tudi ljudi, ki sicer nimajo radi psov. Moja babica na primer je rekla, da tako čustvenega psa še ni videla. On je bil edina žival, ki je lahko stopila čez prag njene sobe. Kaj čez prag, čez nekaj časa mu je celo dovolila, da čez dan leži poleg nje in skupaj z njo gledala televizijo. Glede televizije je bil Mozart prav zabaven kužek, ves čas je pozorno gledal in vmes zalajal, če mu kakšen igralec ni bil po godu.





Mozarta pogrešam zaradi večjih in tudi malih stvari, ki jih je prinesel k vsakemu dnevu. Posloviti se od njega je bilo zelo težko. Pa ne samo meni, tudi moja družina in sorodniki so ga vzeli kot svojega malega družinskega člana. Večkrat, ko ga nisem mogla vzeti s sabo na počitnice je šel v varstvo k moji mami, kjer je imel na razpolago velik vrt in članico svojega pasjega tropa, Dono, ki jo lahko vidiš na 5. sliki. Ko pridem v svoje stanovanje še vedno čakam, da bo nekdo veselo pritekel do mene, me ponoči prebudil s premetavanjem po postelji ali pa zjutraj spal do 10 ure. Mimogrede, ima še kdo psa, ki spi do 10 ure zjutraj?? Če je imel priložnost si je svoj jutranji sprehod izbral šele po 10. uri, ko je moral vstati hitreje si lahko opazil, da mu to ni preveč po godu. ;)

Če imaš psa si kaj hitro najdeš nove prijatelje in na sploh postaneš bolj družaben. Ne samo, da si zaradi psička prisiljen oditi na več dnevnih sprehodov, ljudje preprosto do tebe pristopijo veliko pogosteje, če imaš psa. Tako sem spoznala kar nekaj novih prijateljev. Tako v pasji šoli, kot tudi kar tako na ulici. Na sprehodih sem srečala veliko ljudi in z njimi večkrat poklepetala o psičkih.
Večkrat sem slišala žalostne zgodbe od starejših ljudi kako težko se jim je bilo posloviti od svojeg pasjega prijatelja. Kar veliko jih je bilo mnenja, da ne bodo nikoli več imeli psa, ker so preveč prizadeti zaradi izgube svojega pasjega prijatelja. Delno jih razumem, na kužka se zelo hitro navežeš in res je težko, ko se moraš od njega posloviti. Vseeno pa je moje mnenje malo drugačno. Mozart je bil z mano celih 5 let, kar je dokaj dolgo obdobje. Sicer bi bilo kakršno koli obdobje s to malo pasjo dušico prekratko, vseeno pa mi je v teh petih letih pomagal ustvariti zelo lepe spomine, ki bodo ostali za vedno. Poleg spominov pa še malo morje fotografij in posnetkov. :) Na koncu je res žalostno, težko in boleče. Vendar nam preprosto noben ne more vzeti teh pet let, spominov in vseh dogodivščin ki smo jih preživeli skupaj. Če je torej na eni strani tehtnici žalost ob izgubi, na drugi strani pa vse lepo kar ti lahko tak pasji prijatelj da, je odgovor jasen. Pet skupnih let več kot stokrat pretehta žalost, ki jo čutiš na koncu. Odgovor na vprašanje, če bom še kdaj imela psička je torej jasen in glasen DA. Življenje je preprosto prekratko, da ga ne bi delila s pasjim prijateljem. Zavedam se, da naslednji kužek nikoli ne bo nadomestil Mozarta, ne bo on. Vem pa, da ga bom imela rada tako kot Mozarta in bo prav tako poseben. Na svoj unikaten način.







8 komentarjev:

  1. Čudovit zapis, ki seže do srca <3. Mozart je bil res en veliki srček, ki je polepšal dan in tudi jaz, ki sicer nisem ne lastnica psička, niti ne goreča navdušenka nad njimi (pravzaprav se marsikaterega psa bojim), sem ga imela zelo, zelo rada. Hehe se vidi, da je bil res pravi foto menedžer in presojal o slikah za blog, pa na sploh kako pomemben del tvojega življenja je bil <3.

    OdgovoriIzbriši
  2. Cuteness overload na fotografiji, kjer izgleda kot fluffy kepica :). Res si ga čudovito opisala. Mi je kar žal, da ga nisem nikoli videla v živo. Jaz nimam psa, si ga pa zelo želim. Enkrat ko bom na svojem :).

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala Petra in želim, da tudi ti nekoč dobiš svojo kepico ... črnega francoskega buldoga, če se prav spomnim. :))

      Izbriši
  3. Moje sožalje. Tudi sama sem neizmerno navezana na svojega kužka in vem za kako veliko ljubezen gre. Mozart je pa bil res pravi mali cutie pie <3

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala ti ... in ja verjamem, da se lahko veliko ljudi postavi v mojo kožo! Na žalost. :/

      Izbriši

Zadnje objavljeno

recentposts

Naključno

randomposts